17.3. 2022

Pot od ideje do kostuma za predstavo Krpan mlajši

 

Najprej razmislimo, kaj sploh je kostum. Definicij je veliko, najbolj široka pa je, da je kostum oblačilo, ki ga nastopajoči obleče z namenom nastopanja pred gledalci. Kostum skrije človeka osebno in ga pokaže kot nekoga drugega.

 

Kostum mora omogočiti igralcu, da se lahko identificira z vlogo, ki jo igra, predvsem pa mora dati ustrezno informacijo gledalcu. Kostum tako sporoča čas, prostor in družbeni položaj, še preden igralec izreče sploh kakšno besedo.

 

Kostumi predstave Krpan mlajši nam pripovedujejo, da smo okoli leta 1700, da imamo kmečke ljudi in cesarsko družino. Z barvami nam povedo, da je cesar najbolj moder mož in da tudi njegova hči v modrosti ne zaostaja in da je Krpan prizemljen človek. Povedo nam tudi, da je župan, ker je poklicu krojač, še posebej lepo oblečen. In povedo nam, da je cesarica sicer energična, vroča gospa, a jo omejuje njen položaj cesarice.

 

Kostumi so mešanica sodobnega in zgodovinskega, uporabili smo sodobne srajce, ki se v celoti niti ne vidijo in jih na rokavih dopolnili s čipkastimi volančki. Sodobni so tudi čevlji, tisti zakamašni, dodali smo jim le kovinske dodatke.

 

Ker gre za zgodovinske kostume, je bilo za pripravo kostumskih skic najprej treba raziskati modo tistega časa in poiskati čim več slik iz tistega obdobja. Potem smo člani študijskega krožka delali kot v vsakem profesionalnem gledališkem ateljeju: igralce smo izmerili, kostume skrojili, pomerili, po pomerjanju popravili in dokončali. Veliko časa so nam vzeli gumbi, po tedanji modi so morali biti veliki in moralo jih je biti veliko. Hoteli smo, da vse lepo izdelano. Čudili smo se, na koncu, kako veliko dela je bilo.

 

Ločnico med oblačenjem in kostumiranjem je zelo težko postaviti. Čeprav uniforme nikoli ne imenujemo kostum, ima uniforma vse značilnosti kostuma: skrije identiteto človeka kot posameznika in ta, človek v uniformi, odigra vlogo zdravnika ali pa gasilca, poštarja, smetarja. V resnici pa se mi vsi ves čas oblačimo tako, da oblačilo ustreza priložnosti in tako smo mi vsi ves čas kostumografi svojega življenja.

 

13.11. 2015
Uničila in ustvarila

Trenutno se ukvarjam z zelo zanimivim kostumom Prižigalec luči. To je eden od izumrlih poklicev:

citymagazine.si/clanek/stare-sluzbe-ki-danes-ne-obstajajo-vec/slika-7_prizigalec-luci/

Moj Prižigalec ima na glavi kapo s šiltom. Čeprav imam le črno-belo fotografijo, sem nekako ugotovila, da je kapa na njegovi glavi modre barve, iz debele volnene tkanine.  Na spletu, med starinami,  sem  našla eno, ravno pravšnjo, in - kakšno nakljujče -  prodajalec kape je bil iz našega mesta! Seveda sem kapo kupila. Na probi pa smo ugotovili, da je kapa premajhna.  Torej jo je treba izdelati, ta starinska kapa pa bo služila za model...

Šla sem nato takoj v akcijo iskanja ustreznega blaga, takega, kot je kapa.  Po obisku vseh trgovin z metražnim blagom, kjer običajno kupujem in običajno tudi vse, kar rabim, tudi dobim,  sem bila še vedno brez ustreznega blaga.
Kapa me je počasi že začela moriti, še malo, pa jo bodo rabili, jaz pa še blaga nimam!
In potem sem en dan šla, kar tako malo, v trgovino z rabljenimi oblačili.  Takoj, ko sem ga zagledala, sem vedela: kapa. Bil je to en tak star, dolg, debel, temno moder plašč. Vzela sem ga iz obešalnika, ga vrtela po rokah in razmišljala: a ga ni škoda, da ga razrežem?  Obesila sem ga nazaj in se posvetila usnjenemu rjavemu kovčku, a moj notranji monolog je šel naprej: ampak to kapo rabim.... blaga zanjo  pa nikjer ne dobim! V drugo sem vzela plašč iz obešalnika in se napotila na blagajno.

V šivalnici sem potem natančno izmerila, koliko plašča moram odrezati, da bo ravno dovolj za kapo. Plašč sem potem  na dolžini spoštljivo odrezala in ga pospravila v omaro s kostumi, zagotovo ga bom kdaj drugič lahko uporabila, ker je res en tak fajn plašč. Razparala sem tudi starinsko kapo, od nje sem vzela ščit in tehniko izdelave.

Tako ima zdaj naš Prižigalec luči kapo, za katero sta morala umreti dva, en  plašč in in ena  starinska kapa.


Ina


Nomen est omen
23.8.2015

Inštitut za svobodo oblačenja se je preselil. Čez dvorišče. Pred preselitvijo je bila tam čistilnica.

Kaj pa je zdaj?
Atelje? Delno. 
Delavnica?  Seveda.
Salon? Tudi.
Studio? Včasih.
Šivalnica? Vedno.

Od danes naprej pa se bodo moje kreativne delavnice imenovale ustvarjalnice. 
Tako smo včeraj na srednjeveškem dnevu na gradu Rajhenburg podolgovate kose usnja spreminjali v zapestnice. Kdor jo je hotel imeti, si je moral sam! v  kos usnja  s kladivom in luknjačem narediti dve luknjici, na vsak konec traku eno. V prvo je moral vdeti nogico pritiskača,  jo na drugi strani pokriti s pripadajočo  kapico, čez kapico povezniti ustrezno orodje in po vsem tem z občutkom potolči s kladivom. V drugo je moral iz pravilne smeri vdeti okrasno kapico, na njen vrat na drugi strani usnja natakniti pripadajoč element, vse skupaj  postaviti v zaobljeno ležišče, vzeti  pripadajoče montažno orodje (različno od prejšnjega) in po vsem tem z občutkom potolči s kladivom. 
Kako so odmevala naša kladiva po grajskem dvorišču! 

Ina


ateljé  -ja m (ẹ̑) delavnica umetnikov, zlasti slikarjev in kiparjev: ima svoj atelje; postaviti atelje; slikarski atelje / filmski, projektivni atelje // delavnica obrtnikov: fotografski atelje; modni atelje salon; atelje za umetniško fotografijo

  delávnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja: najeti delavnico; avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica; gledališke delavnice delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema; pren. pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa; velikanska delavnica narave 2. obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja: oženil se je in odprl delavnico; mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic / dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice

 salón  -a m (ọ̑) 1. v meščanskem okolju lepše urejen prostor, kjer se zadržujejo ljudje in sprejemajo gostje: preuredili so jedilnico, spalnico in salon; peljati obiskovalca v salon; pohištvo za salon ∙ ekspr. ne znam se sukati v salonu ne znam se uglajeno vesti 2. s prilastkom sodobno urejen prostor, kjer se opravljajo frizerske, krojaške, modne storitve: najeti salon / frizerski, kozmetični salon; krojaški salon; salon ženske in moške mode ♦ obl. modni salon delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi

stúdio  -a m (ú) 1. film., rad. prostor, v katerem se snemajo igralci, nastopajoči: iti iz studia; vsi nastopajoči so že v studiu; film so posneli večinoma v studiu // ustrezno tehnično opremljeni prostori za snemanje, oddajanje: delati v studiu; studio s sodobno snemalnico / filmski, televizijski, tonski studio / oddaja studio Ljubljana 2. gled. manjša dvorana za študijske, eksperimentalne predstave: igrati v studiu / gledališki studio 3. atelje: slikati v studiu / fotografski studio

 šiválnica  -e ž (ȃ) prostor, obrat za šivanje: v novem poslopju sta šivalnica in likalnica; šivalnica perila

(vir: SSKJ, spletna izdaja)


Dedek Mraz
17.4. 2015

Kot otrok veš, da Dedek Mraz  živi pod Triglavom. Potem ugotoviš, da ni samo eden, da jih je več, saj sicer ne bi mogel biti danes zvečer pri tebi in hkrati pri sestrični v Celju, kot se je zgodilo letos. In potem se kmalu začneš spraševati, kaj Dedek Mraz dela poleti.

No, moji otroci pa so se soočili še z enim izzivom, saj so v delavnici večkrat opazili sumljive stvari. Recimo kučmo in plašč, ki še nista bila  dokončana...

Ja, pri meni si Dedek Mraz naroči nov plašč.
Mama, kaj pa , če plašča še nima, a si ga tudi lahko naroči?
Seveda.
A potem lahko tudi jaz naročim plašč? A bom potem jaz Dedek Mraz?

Kostum torej omogoči čarobno transformacijo.
V srednjeveško princeso, v čolnarja, v srednjeveškega tiskarja, v puntarja, v Mačka Murija, v Rajnprehta, v mene, ki grem v trenerki popoldne na sprehod ob Savi in potem še na vrt populit plevel.

Ina




Kostumograf
28.3. 2015

Včasih želim kaj povedati, kar tako, v eter.
Recimo zadnjič enkrat sem bila na avdiciji za nove sodelavce pri gledališki predstavi. Iskali so kostumografe, scenske delavce, igralce... Avdicijo je organiziralo  društvo.  Njihovi načrti so bili smelo zastavljeni in zanimivi, izziv za kostumografa privlačen. Predstavo želijo izvesti na višjem nivoju, z dobro organizacijo in dovolj sodelavci. da bodo igralci igrali, scenci postavljali kulise, garderoba pa bo skrbela za kostume. S predstavo nameravajo gostovati po Sloveniji.

Bilo mi je všeč.

Vendar: iskali so sodelavce in ob omembi plačila jasno povedali, da gre za društvo in da bo vso delo opravljeno prostovoljno - torej brezplačno. Za referenco.

Ni mi bilo več všeč.

Ker  želim biti  kostumograf, moram biti za svoje delo plačana. Ne želim delati v službi za denar in biti kostumograf v svojem prostem času...

Ina